Širši kontekst

Kvalitetne spletne ankete ni mogoče izdelati brez upoštevanja splošnega okvira spletnega nastopa in brez upoštevanja splošnih načel s področja anketne metodologije:

• Neupoštevanje splošnih načel spletnega nastopa, kot so nevljudnost, neprimeren ali ciljnim skupinam (respondentom) neprilagojen jezik, neustrezen (pri kratkih anketah je lahko tudi odvečen, če je na svoji strani) uvod/nagovor ali zaključek, slovnične napake, tehnične pomanjkljivosti, šibko zagotavljanje toka ("flow") oziroma rdeče niti, nerazdelano strukturiranje vsebin v zaokrožene bloke, neprimernost oblike oziroma designa, neustrezna raba multimedije, neprimerna promocija in objava ankete, neustrezna elektronska vabila k izpolnjevanju, kršitev načela tajnosti in zasebnosti, neupoštevanje osnovnih pravil obnašanja na spletu ipd.  
• Neupoštevanje splošnih načel družboslovnega raziskovanja v pogledu izčrpnosti in temeljitosti izdelave teoretičnih izhodišč, procesa operacionalizacije, poznavanja faz raziskovalnega procesa, razumevanja etičnih standardov raziskovanja, kot tudi v pogledu pravilne ocene potrebnih človeških virov ter časa, potrebnega za razvoj vprašalnika. V tem okviru je še posebej kritično – in tudi nadvse tipično – predvsem opuščanje ali podcenjevanje vloge, ki jo ima v pripravi vprašalnika testiranje.

V tem okviru je nadvse pomemben tudi proces, ki je v ozadju izdelave vprašalnika. V povsem poenostavljeni obliki ga lahko predstavimo v naslednjem primeru:

Pri pripravi spletne ankete je – tako kot pri vsaki družboslovni raziskavi – prvi korak predhodno konceptualno delo:

1. Najprej je treba formalizirati in zapisati cilje raziskave. To je smiselno tudi v primeru najenostavnejših raziskav. Če nas denimo zanima zadovoljstvo s študijem na neki fakulteti, potem zapišemo odgovarjajoče cilje, npr. raziskati želimo zadovoljstvo bodisi za potrebe študentskega sveta, bodisi za potrebne fakultete ali pa za potrebe evalvacijskega telesa (npr. NAKVIS). V primeru zahtevnejših raziskav si pri definiranju ciljev pomagamo tudi s kvalitativnim raziskovanjem, ekspertnimi mnenji in poglobljenimi pogovori z naročnikom.
2. Na osnovi tako opredeljenih ciljev se nato strukturirajo osnovni vsebinski bloki. Recimo, da nas zanima evalvacija študija za potrebe fakultete. Vsebinski bloki so v takem primeru lahko naslednji: (a) splošno zadovoljstvo s pogoji študija, (b) zadovoljstvo s posameznimi predmeti in (c) zadovoljstvo s predavatelji.
3. Vsak vsebinski sklop nato podrobno razdelamo na komponente. Sklop zadovoljstva s splošnimi pogoji tako npr. lahko razdelamo na (a1) zadovoljstvo s prostori, (a2) tehnično opremo, (a3) osebjem in storitvami v različnih službah, npr. (a3i) knjižnica, (a3ii) študijski referat, (a3iii) dekanat, (a3iv) računalniški center, ipd., (a4) zadovoljstvo s študijskim sistemom in pogoji, (a5) zadovoljstvo z administrativnim delovanjem, (a6) zadovoljstvo z informacijsko podporo ipd.
4. Posamezne komponente nato prelijemo v vprašanja, lahko pa pred tem še v podkomponente (npr. različni in podrobnejši vidiki delovanja knjižnice) in odgovarjajočo serijo vprašanj. Pri stališčih pogosto zahtevamo več indikatorjev, pogosto vsaj dva, za posamezni koncept (v primeru, ko nas zanima npr. odnos do neke storitve lahko vprašamo po strinjanju za trditve npr. "storitev knjižnice mi je všeč" in "storitev knjižnice bi priporočil prijateljem"). V primeru, ko sprašujemo o dejstvih, pa pogosto zadošča eno vprašanje (npr. "Ali ste v zadnjem mesecu obiskali knjižnico?"). 
5. Oblikovanje končnega vprašanja je kompleksen proces, kjer velja upoštevati vrsto uveljavljenih načel, kot npr. uporaba običajnega jezika (brez žargona), enostavnih stavkov, izogibanje negacij (posebej dvojnih), prehod od splošnega do konkretnega, obravnavanje zgolj ene dimenzije v vprašanju ipd. 
6. Ravno tako je kompleksen proces oblikovanja celotnega vprašalnika. Običajno začnemo z zanimivimi in udarnimi vprašanji, v grobem pa poskrbimo, da je v vprašalniku določen tok ("flow") od splošnega do posebnega. Občutljiva vprašanja so običajno proti koncu, čisto na koncu pa demografija. Eno osrednjih vprašanj je dolžina vprašalnika, kjer je seveda bistvena presoja o tem, kaj dejansko potrebujemo.
7. Vprašalnik je nato treba testirati. Najprej se v vlogo respondenta postavi kar avtor/raziskovalec in preveri, če so vprašanja razumljiva, nato pa se jih lahko preveri v ožjem krogu prijateljev in sodelavcev. V primeru zahtevnejših anket pa se izvede tudi formalno testiranje. V tem pogledu je na voljo cela vrsta metod.